»Naslov je lahko nekoliko zavajajoč, ker gre za resnično monumentalen čas, za čas, v katerem so se ljudje znašli v silovitih nasprotjih ... A dejansko je vprašanje ljubezni ali nekih posebnih osebnih odnosov v središču tega romana.«
»Težko je kaj reči ob tem. Seveda me veseli, ker imam takšnega bralca, ki živi s knjigami in ki tako misli o mojem pisanju. Je pa to mnenje, zlasti ker je neposredno in javno, zame tudi nekoliko obremenjujoče.«
»V končnem izboru smo ostali s svojimi romani trije finalisti, dva odlična italijanska avtorja, Paolo Malagutti in Matteo Melchiore, vsi trije iz milanskih založb, onadva iz znamenite založbe Einaudi, jaz sem priplul na Tezejevi ladji, tako se imenuje založba, ki je izdala mojo knjigo (La nave di Teseo). In smo sedeli v dvorani in čakali. Osemčlanska žirija kritikov, v večini kritičark, je zasedala, medtem ko je že potekala prireditev. Nimam rad takih stresnih situacij. Pri nogometu veš, zakaj si zastreljal enajstmetrovko, tu pa lahko samo čakaš, kaj bodo odločili.«
»Moj roman je pač žirijo prepričal malenkost bolj (...) Gotovo jim moja, se pravi naša slovenska zgodba pripoveduje nekaj o njih samih, tudi Italija pozna podobne človeške pretrese (...) recimo Elsa Morante v svojem romanu Zgodovina (Storia). Vesel sem, ker je izmišljena in hkrati resnična zgodba iz Maribora postala nekakšen univerzalni spomin na vojno. Ki žal še zmeraj traja (...) ne samo v naši percepciji – če samo pomislimo na vse, kar se ta hip dogaja v Ukrajini.«
